Kako (ne)vložitev zahtevka za revizijo vpliva na pravnomočnost odločitve o priznanju sposobnosti?

Kako (ne)vložitev zahtevka za revizijo vpliva na pravnomočnost odločitve o priznanju sposobnosti?

Kako ravnati v primeru, ko naročnik izda odločitev o priznanju sposobnosti, s katero nobenemu od treh prijaviteljev ne prizna sposobnosti, zahtevek za revizijo vložita le dva prijavitelja in sta uspešna, tretji prijavitelj pa je pasiven?

Ali je odločitev o nepriznanju sposobnosti tretjega, pasivnega prijavitelja postala pravnomočna in dokončna? NE

Ali lahko naročnik z novo odločitvijo sposobnost prizna tudi temu tretjemu, pasivnemu prijavitelju? DA.

Zakaj?

Četudi z odločitvijo o zahtevku za revizijo pride (le) do (delne) razveljavitve prve odločitve o priznanju sposobnosti, to vpliva na celotno odločitev in ne le na dele v katerih sta vlagatelja z zahtevkoma za revizijo uspela. Tudi delna razveljavitev odločitve namreč prepreči nastop pravnomočnosti prve odločitve o priznanju sposobnosti v delu, v katerem ni bila razveljavljena, tj. tudi v delu, ki se nanaša na (ne)priznanje sposobnosti tretjega, pasivnega prijavitelja.

Državna revizijska komisija je v odločitvi 018-266/2014 pojasnila, da je postopek javnega naročanja razdeljen na več faz. Faza pregleda in ocenjevanja ponudb je zaključena, ko naročnik presodi pravilnost in primernost ponudb vseh sodelujočih ponudnikov. Šele zaključek faze pregleda in ocenjevanja ponudb predstavlja podlago za začetek naslednje faze postopka javnega naročanja (npr. sprejem odločitve, pogajanja). Kot je navedla Državna revizijska komisija, odločitev naročnika o pravilnosti in primernosti ponudb sodelujočih ponudnikov postane pravnomočna šele po naročnikovi odločitvi o pravilnosti in primernosti vseh predloženih ponudb in po izčrpanem pravnem varstvu. Državna revizijska komisija je tudi v odločitvi 018-021/2024 zavzela enako stališče in pojasnila, da »čeprav je naročnik prvo odločitev o priznanju sposobnosti v posameznih točkah izreka razdelil na več ločenih odločitev o statusu posameznih prijaviteljev, ta ne predstavlja treh ločenih in samostojnih odločitev o (ne)priznanju sposobnosti (vsakemu od njih), ki bi se osamosvojile in zaživele samostojno pravno življenje, pač pa predstavlja enotno odločitev o tem, katerim prijaviteljem se sposobnost (ne)prizna. Ker mora naročnik pri pregledu prijav ravnati skladno z načelom enakopravne obravnave ponudnikov, mora zagotoviti, da v fazi pregledovanja prijav med kandidati ni razlikovanja. Da bi naročnik gospodarske subjekte, ki so v enakih položajih, lahko enako obravnaval, mora imeti možnost svojo odločitev o (predhodni) oceni skladnosti prijav z zahtevami naročnika in posledično odločitev o priznanju sposobnosti posameznemu kandidatu spremeniti (zoper to spremenjeno odločitev pa ima ta kandidat zagotovljeno pravno varstvo). Iz navedenega izhaja, da (delna) razveljavitev prve odločitve o priznanju sposobnosti tako ni preprečila pravnomočnosti prve odločitve o priznanju sposobnosti le v delih, v katerih sta vlagatelja z zahtevkoma za revizijo uspela, pač pa je preprečila nastop pravnomočnosti prve odločitve o priznanju sposobnosti tudi v delu, v katerem ni bila razveljavljena, tj. tudi v delu, ki se nanaša na nepriznanje sposobnosti tretjega, pasivnega prijavitelja.«

Ampak, ali ne velja subsidiarna uporaba določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP)?

Ne, v tem primeru ne.

Zakaj?

Odločitev o priznanju sposobnosti predstavlja odločitev, sprejeto v postopku oddaje javnega naročila, ki ga ureja Zakon o javnem naročanju (ZJN-3). Subsidiarno uporabo pravdnega postopka pa predvideva Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN), torej se ZPP subsidiarno uporablja pri vprašanjih, ki jih ureja drug zakon.

Izobražujte se z nama