Projektanti so pomembni udeleženci pri gradnji objekti – na podlagi njihove dokumentacije namreč izvajalec izvaja gradbena dela, zato v tem smislu določajo, kako in na kakšen način bo objekt zgrajen. Posledično imajo napake, ki jih pri pripravi dokumentacije naredijo projektanti, lahko pomembne in daljnosežne posledice, saj se večkrat lahko manifestirajo šele na objektu.
Projektantska pogodba je po svoji naravi podjemna pogodba. Ker projektant (običajno) svojo pogodbeno obveznost izpolni z izročitvijo projektne dokumentacije, bi v skladu s pravili podjemne pogodbe praviloma veljalo, da mora naročnik očitne napake grajati ob prevzemu (tj. ob izročitvi projektne dokumentacije), medtem ko bi bila projektantova jamčevalna odgovornost za skrite napake omejena na dve leti po izdelavi projektne dokumentacije.
Glede na to, da se v praksi skrite napake projektne dokumentacije večkrat pokažejo šele med gradnjo objekta ali celo po zaključku gradnje, do česar pogosto pride kasneje kot v dveh letih od izdelave projektne dokumentacije, klasična pravila o jamčevanju za napake pri podjemni pogodbi za učinkovito zaščito naročnikovega interesa ne bi zadoščala.
Zato za projektantsko pogodbo pravimo, da je atipična podjemna pogodba – atipičnost projektantske pogodbe se kaže predvsem v tem, da se končni interes naročnika s prejemom projektne dokumentacije še ne izčrpa; projektna dokumentacija za naročnika ni končni izdelek, ki bi služil samemu sebi, temveč projekt naročniku rabi za potrebe poznejše gradnje objekta.
Napaka na objektu, ki je posledica napake v projektu, je zato znotraj premoženjskega interesa, ki mu je naročnik sledil ob naročilu projekta. Ker pa se takšna napaka manifestira šele po izgradnji objekta, pa projektant zaradi kratkih jamčevalnih rokov za takšno napako ne more odgovarjati v okviru (splošnih) jamčevalnih zahtevkov podjemne pogodbe (saj bi to v praksi pogosto pomenilo, da zaradi oddaljenosti gradnje za napake niti ne bo odgovarjal), temveč takšna napaka predstavlja posebno obliko poslovne odškodninske odgovornosti, in sicer odgovornost za škodo zaradi zaupanja.
Ker se takšna škoda po naravi stvari pokaže šele, ko je objekt zgrajen, so prilagojeni tudi roki za njeno uveljavljanje. Kot presečni trenutek, od katerega je treba šteti začetek teka rokov za uveljavljanje škode zaradi zaupanja, je treba šteti prevzem opravljenega posla, ki pri projektantski pogodbi ni prevzem projektne dokumentacije, temveč prevzem zgrajenega objekta, rok, v katerem se mora napaka pojaviti, pa je za napako v solidnosti gradnje deset let, za druge (»navadne«) napake pa dve leti od tega presečnega trenutka.
Projektanti se morajo te odgovornosti zavedati in jo ustrezno zavarovati, saj je njihova odgovornost lahko bistveno večja in daljnosežna, kot kaže na prvi pogled.