V gradbeništvu so redki primeri, ko za dokončanje objekta zadošča zgolj izvedba prvotno dogovorjenih del. Pogosto se med gradnjo izkaže, da je treba določena dela izvesti, čeprav prvotno niso bila predvidena (naročena). Razlog za to je lahko v pomanjkljivo pripravljeni projektni dokumentaciji, lahko pa je posledica spremembe naročnikovih želja oziroma potreb tekom gradnje. Običajno gre v takšnih primerih za dela, ki imajo naravo dodatnih del.
Dodatna dela so tista dela, ki niso bila dogovorjena in niso nujna za izpolnitev pogodbe, naročnik pa zahteva, da se izvedejo, kakor tudi dela, ki jih je zaradi spremembe projektne dokumentacije treba izvesti dodatno. Ker dodatna dela niso pogodbena dela, gre pri dogovoru o njihovi izvedbi pravzaprav za novo pogodbo, ki se v praksi najpogosteje protokolira kot dodatek (aneks) k osnovni pogodbi.
Za pogodbo o dodatnih del zato velja enaka obličnostna zahteva kot za osnovno gradbeno pogodbo – obe morata biti sklenjeni v pisni obliki. Vendar pa je v obeh primerih pisna oblika predpisana zgolj za namene dokazovanja in ne kot pogoj za veljavnost, kar pomeni, da so veljavni in zavezujoči tudi ustni (neoblični) dogovori o dodatnih delih (razen, če je v osnovni pogodbi izrecno določeno, da je pisna oblika pogoj za veljavnost dogovora o dodatnih delih – tedaj neobličen dogovor o dodatnih delih ni veljaven), le težje jih bo dokazati.
Ker se dodatna dela pogosto naročajo neposredno na gradbišču, večkrat pa jih je treba izvesti takoj (njihova izvedba je npr. mogoča le v določeni fazi, v kateri je gradnja) in dogajanje na gradbišču ne more čakati na izvedbo postopka pisne sklenitve dogovora, se ta dela v praksi večkrat naročajo ustno. To pa povzroči, da se nezanemarljiv delež gradbenih sporov nanaša prav na dodatna dela. Spor običajno nastane, ker se stranki ustno dogovorita, da naj se ta dela izvedejo, vendar pa izostane izrecna izvaja, da dela niso vključena v pogodbeno ceno – to povzroči, da naročnik šteje, da mu teh del ne bo treba dodatno plačati, izvajalec pa se zanese, da jih bo lahko dodatno zaračunal, ker so mu bila (posebej) naročena.
Pogodbeni stranki se morata zavedati, da so ustni dogovori o dodatnih delih enako zavezujoči kot pisni (razen, če je bila pisna oblika dogovorjena kot pogoj za njihovo veljavnost). Če se naročnik upira plačilu ustno naročenih dodatnih del in izvajalec s katerimkoli dokazom sodišče uspe prepričati, da je bila izvedba teh del dogovorjena, bo ta dela naročnik na koncu vseeno moral poravnati, čeprav so bila naročena ustno. Vendar pa bi se bilo takšnim sporom najverjetneje mogoče v veliki meri izogniti, če bi izvajalec (strokovnjak) med (ustnim) dogovarjanjem o izvedbi dodatnih del naročniku (laiku) zgolj omenil, da ne gre za pogodbena dela in da ta dela niso vključena v pogodbeno ceno. To bi preprečilo naročnikovo naknadno presenečenje nad visokim računom, kar je največkrat povod za spor o plačilu dodatnih del. Izvajalci, ki se želijo izogniti sporom, naj zato pri dogovarjanju o dodatnih delih – četudi to poteka neoblično – naročnikom jasno sporočijo, da gre za dodatna dela in da bodo zanje zahtevali dodatno plačilo.