Kdaj je vlagatelj zahtevka za revizijo upravičen do vračila takse (celotne oz. polovične)?

Kdaj je vlagatelj zahtevka za revizijo upravičen do vračila takse (celotne oz. polovične)?

To vprašanje ureja 72. člen Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN).

Prvi odstavek jasno in nesporno določa, da je vlagatelj upravičen do (celotnega) vračila takse v dveh primerih, in sicer:

  • če ne vloži zahtevka za revizijo, čeprav je plačal takso za predrevizisjki in revizijski postopek, (ALI)
  • če se zahtevek za revizijo nanaša na postopek, ki nima narave postopka oddaje javnega naročila.

Manj logičen, čeprav jasno zapisan, pa je drugi odstavek 72. člena ZPVPJN, ki določa, da če (1.) vlagatelj zahtevek za revizijo umakne po prejemu naročnikove odločitve, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za revizijo, IN (2.) preden sprejme Državna revizijska komisija odločitev iz prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, je upravičen do povračila polovice plačane takse. Seveda pa mora vlagatelj ta zahtevek nasloviti na Državno revizijsko komisijo v treh delovnih dneh od prejema naročnikove odločitve o zavrnitvi zahtevka za revizijo (tretji odstavek 72. člena ZPVPJN).

Navedeno pomeni, da če vlagatelj umakne zahtevek za revizijo pred prejemom naročnikove odločitve, ni upravičen do povračila polovice plačane takse, saj morata biti oba pogoja kumulativno podana. Tako pravi Državna revizijska komisija, ki tudi pojasnjuje, da je možnost umika zahtevka za revizijo neodvisna od ureditve vračila takse.

Ta situacija je po našem mnenju nelogična in nesprejemljiva, kajti to pomeni, da je za vlagatelja z vidika vračila takse vsekakor bolje, da počaka na odločitev naročnika. V kolikor je ta pozitivna, je vlagatelj dosegel svoje, v kolikor pa je negativna, pa lahko vlagatelj umakne svoj zahtevek za revizijo in zahteva vračilo polovice plačane takse ali pa nadaljuje z revizijskim postopkom. Če pa bi vlagatelj želel umakniti zahtevek za revizijo še pred prejemom naročnikove odločitve, s čimer lahko naročniku dejansko olajša delo, pa v tem primeru ostane brez celotne plačane takse.

Sklepno:

Mogoče je bil namen zakonodajalca, da prepreči morebitne zlorabe pravnega sredstva, mogoče pa zakonodajalec niti ni pomislil oz. ni previdel opcije, da bi lahko vlagatelj že pred sprejemom naročnikove odločitve umaknil zahtevek za revizijo. Zgolj zakonodajalec, ki je na prej opisan način omejil vlagatelja, lahko na izpostavljeno vprašanje spremeni odgovor.   

Izobražujte se z nama